V kraju, kjer živim, so delali policijske racije. Po hišah so hodili in iskali orožje. V vsakem Jugoslovanu so videli sovražnika. Mi nismo imeli nobene zaščite. Edini, ki se je zavzel za nas, je bil Helsinški monitor. Varuh človekovih pravic (op. Dost je!: Ivo Bizjak, trenutno minister za pravosodje) je deloval v interesu države. Samo skladiščil je primere, da ne bi šli naprej.

Na Koroškem nas je bilo približno 12, ki so nas nagnali. Vsi niso imeli majhnih otrok... Enega so nagnali celo, ki je imel slovensko državljanstvo - njega so izgnali takrat kot mene. Njega so Hrvati vzeli, mene ne.

Nekemu človeku iz Koroške so dali slovenski potni list za veljavnost 2 dni. Takrat, ko je bila vojna v Bosni, so ga izgnali. Poslali so ga z avionom v Skopje. Makedonci so ga izročili Srbom, oni pa Bosancem. Bosanci so ga oblekli v vojaško uniformo in ga poslali na bojišče. On ni imel družine tu. Živ je, pred kratkim je bil tu na obisku.

Na Koroškem je bilo kar nekaj samomorov zaradi teh problemov.

Jaz in še en moj kolega sva veljala problematična v tem prostoru. Javno sva govorila, da smo prej, v Jugoslaviji, bolje živeli kot zdaj, v demokraciji. On je naredil ’samomor’ v svoji garaži. Sedemkrat se je zabodel z nožem v srce. Uradna policijska verzija je, da je naredil samomor. Sedemkrat zaboden v srce. Njegovo ženo sem vprašal, če je pustil kakšno poslovilno pismo. Ni pustil.

Leta 1995 je Slovenija je podpisala mednarodno konvencijo, po kateri je zagotovljena pravica družinskega življenja. T., na primer, so izganjali leta 1997. Kršili so pravico do združitve družine. Na njegovi odločbi o izgonu piše, da je oče dveh otrok. To je bila velika tragedija, ko so ga izgnali. Mi vsi ’jugoviči’ smo jokali. Pripovedovali so, kako je njegova žena jokala in tekla za marico, ko se je to zgodilo.

Izgnali so me trikrat, od tega dvakrat v enem dnevu.

Prvič so me izgnali leta 1993. Najprej so me peljali Hrvatom na mejni prehod Obrežje. Niso me hoteli vzeti, zato so me peljali na madžarsko mejo. Štirje policisti so me prišli iskat na dom, zvečer je bilo. Zahtevali so dokumente. Rekli so, da nimam državljanstva. Povedal sem jim, da sem vložil pritožbo glede odvzema in da postopek še ni končan. To jih ni zanimalo. Peljali so me na policijsko postajo in k sodniku za prekrške. Bilo je že proti jutru, ko je prišel dežurni sodnik za prekrške. Izdal mi je odločbo o izgonu, ki je bila izvršljiva takoj. (Sodnik za prekrške je pravzaprav podaljšana roka policije. Naredil je tisto, kar mu je naročila policija.) Policija nas je zjutraj peljala na mejo. Pet, šest ljudi je že bilo na policiji in vse hkrati so nas peljali s policijskim avtom na mejo. Sedeli smo zadaj v popolnoma zatemnjenem prostoru. Vzeli so samo enega, ki je bil Hrvat. Vsi ostali smo rekli, da smo Srbi. Niso nas hoteli vzeti. Mene so peljali nazaj na Koroško, enega so peljali v Prehodni dom za tujce v Prosenjakovce. Dva meseca je bil tam, potem je pobegnil. Kasneje so ga spet prijaeli in ga odpeljali v Center za tujce v Ljubljano. Njega je zbil avto na cesti in je umrl v šok sobi. (Bil je pijanček...)

Večkrat so me ustavili na cesti in me pregledovali, matretirali v glavnem.

Drugič so me izgnali leta 1997. Razlog je bil črna gradnja poslovnega objekta (leta 1995). Kazen je bila dve leti izgona iz države. Prišli so k meni domov. Peljali so me na policijo in k sodniku za prekrške, ki mi je izročil odločbo o izgonu. Niso me izgnali takoj, ker so imeli gnečo. Zgodil se je nek rop ali nekaj podobnega. Šel sem domov. Preteklo je približno 11, 12 dni, predno so prišli pome. Rekli so mi, da sem imel možnost pritožbe. V tem vmesnem času je šla moja žena načelnico upravne enote, Irmo Pavlinič Krebs, ki je zdaj poslanka v parlamentu, vprašat kako je mogoče, da so mi vzeli državljanstvo po 25 letih bivanja v Sloveniji. Vprašala jo je, kako je mogoče, da me izganjajo, ko pa je pritožba v zvezi z odvzemom državljansva še v postopku na sodišču. Povedala ji je, da sem oče dveh otrok in vprašala načelnico, zakaj pustijo, da tako ravnajo z mano. Načelnica Irma Pavlinič Krebs ji je odgovorila, da je v Sloveniji veliko mater samohranilk in da so zdržale in tako bo tudi ona. Načelnica ji je dejala, da bi bilo zame najboljše, da sam zapustim državo, sicer me bo čez mejo vrgla policija. Ta ženska je danes poslanka v parlamentu. (op. Dost je!: Irma Pavlinič Krebs je tudi podpredsednica Državnega zbora RS.)

Torej, prišli so pome. Peljali so me na madžarsko mejo. Skupaj z mano je bil še en Srb. Madžari me niso hoteli sprejeti. Jaz sem bosanski Srb, bil pa sem brez potnega lista - Madžari so običajno sprejemali samo Srbe iz Srbije brez potnih listov. Treba bi me bilo izročiti v matično državo, to je v Bosno. Po neuspelem izgonu čez slovensko madžarsko mejo so me peljali na hrvaško mejo. To nikakor ne bi smeli, kajti jaz sem Srb po narodnosti. Vse konvencije so kršili. To so izvedli tako, da smo se na slovenski meji presedli v drug avto: iz policijskega v navaden bel karavan. Hrvati me niso hoteli sprejeti. Morali so me odpeljati. Na mejnem prehodu Gruškovje je med slovensko in hrvaško mejo nekaj kilometrov širok pas, ki ni niti od ene niti od druge države. Tam na sredini, vmes med obema mejama, smo se ustavili. Izvlekli so me iz avta. Policist mi je dal avtomatsko puško v usta in mi zagrozil, da bo naslednjič sprožil petelina - če se vrnem. Potem me je še brcnil. Pustili so me kar tam, v tem vmesnem pasu, češ, naj grem sam na Hrvaško. Nisem vedel kaj bi. Odločil sem se, da grem na mejo k hrvaškim policijstom. Zdeli so se mi bolj človeški, kot slovenski, ker so me na meji zavrnili (kot Srba me niso hoteli sprejeti). Šel sem torej na hrvaško mejo in policajem razložil kakšna je situacija. Eden od njih mi je skuhal kavo. Povedali so mi, da jim Slovenci vsak dan pripeljejo po 10, 12 ljudi. Če so bili Hrvati, so jih vzeli - potrebovali so borce - poslali so jih na fronto. Nas, Srbe, so zavračali. Počakali smo, da se je stemnilo in potem so mi pokazali, kje lahko ilegalno prestopim slovensko mejo in se vrnem. Od takrat dalje nisem imel miru. Vedno sem imel s sabo odvetnika, če sem moral karkoli urejati na upravni enoti ali policiji.

V Slovenijo sem se preselil leta 1976. Leta 1992 sem dobil državljanstvo po 40. členu. Po letu dni so mi ga vzeli (1993). Prišel sem na občino po nove dokumnte. Uradnica mi je rekla, naj pustim stare dokumente pri njej in se vrnem čez teden dni. Stare dokumente so mi preluknjali. Dali so mi odločbo o odvzemu državljanstva. Navedli so, da se je delala revizija postopka in da je odvzem državljanstva dokončen. Imel sem možnost pritožbe na vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče je odredilo, da je bil odvzem protipraven, torej da bi še morala veljati prva odločba o državljanstvu (1994). Čakal sem, da odločba postane pravnomočna in da grem lahko na občino po dokumente. Na občini so zavlačevali. Rekli so naj pridem jutri, pa drugi teden itd. Spet so mi vročili odločbo o odvzemu državljanstva in da je bila revizija postopka opravljena. To je bilo leta 1995. Spet sem se pritožil na Vrhovno sodišče. Zavrnili so me. Takrat so me finančno izčrpali, veliko denarja sem porabil za odvetnika. Sam sem napisal pritožbo na Ustavno sodišče. Odločili so, da je bil odvzem državljanstva protipraven in protiustaven in da mi ga more MNZ vrniti. Leta 2001 so mi ga vrnili. Zdaj terjam odškodnino od države 225 milijonov tolarjev. Vložil sem več tožb. Imel sem podjetje ’avto potrebe’, ampak to je vse šlo...

Tožba proti državi za zavlačevanje postopka je na Evropskem sodišču.

Večkrat so me pretepli in me zmerjali s četnikom.

Leta 1995 na primer, so prišli policaji pome k meni domov, češ, da moram z njimi na policijsko postajo, ker naj bi kršil javni red in mir. Nisem hotel iti z njimi. Upiral sem se, pa so mi dali na roke lisice in me na silo odpeljali. Na policijski postaji so me privezali za steber in me mučili. Pokrivalo od monitorja so mi dali čez glavo. Tožim jih na Ustavnem sodišču. Slovenjegraško sodišče jih je oprostilo, češ, da sem se upiral aretaciji. Imel sem zlomljena rebra in izčašene vezi. Moral sem iti na operacijo moda (nekaj let kasneje), ker so me tako brcali, da so mi jih zmečkali. Eden od njih me je brcnil v mednožje in rekel: ’Na tukaj imaš, da ne delaš slovenskim kurbam pankrte’. Bil sem pri zdravniku, ki je zabeležil poškodbe. Sodišče je odločilo, da sem se upiral aretaciji, da sem zato dobil take poškodbe. Zdaj je tožba na Ustavem sodišču. Čakam, da izčrpam vsa pravna sredstva v Sloveniji, da grem na Evropsko sodišče. Slovenska zakonodaja ne pozna prepovedi mučenja, razen za živali. V tožbi sem se moral sklicevati na evropsko konvencijo. Vzel sem odvetnico za spremljanje v kriminalistično službo in vložil tožbo zaradi kaznivega dejanja. Odvetnica je šla z menoj kot garancija, da me ne bi še oni pretepli. Tožbo sem napisal sam. Kriminalisti so zadevo predali javnemu tožilcu, ki je ugotovil, da sem se upiral aretaciji. Potem sem vložil zasebno tožbo na slovenjegraško sodišče in potem še na vrhovno. Postopek pritožbe še ni končan. Zdaj je zadeva na ustavnem sodišču.

Zgodilo se mi je, da sem se prišel na policijo pritožiti, ker me je pretepel policaj. Dal sem izjavo o tem, kaj se je zgodilo. Rekli so mi, da moram počakati, da bo prišel policaj, ki je pristojen za to področje. Čakal sem toliko časa, da je prišel v službo policaj, zoper katerega sem se prišel pritožit.

Eno pritožbo, glede dolgotrajnosti postopka, že imam na Evropskem sodišču. 8 let in dva meseca je trajalo, da so na sodiščih rešili vprašanje mojega državljanstva. To pritožbo sem na Evropsko sodišče vložil še v času, ko moja pritožba v zvezi z državljanstvaom še ni bila rešena na Ustavnem sodišču.

Država je prizadejala meni in moji družini veliko škode in gorja.

Leta 1992 sem bil kratek čas v zaporu. Na cesti me je ustavila policija. Nisem bil privezan z varnostnim pasom. Še druge so ustavili in morali so pihati. Policaju sem dal denar za plačilo kazni, imel sem 100 DEM. Čakal sem, da mi prinese ostanek denarja nazaj. On pa je poklical še druge policaje in obtožili so me, da sem ga hotel podkupiti. Obtožili so me na tri mesece zapora. V zaporu sem gladovno stavkal. Tega nisem storil, zato nisem priznal sodbe. Ko sem bil že shujšan, so me poslali v bolnišnico. Uprava zapora mi je v bolnišnico poslala odločbo o pogojni kazni oziroma izpustitvi, čeprav sploh nisem prosil zanjo. Nisem imel denarja za odvetnike.

Leta 1988 sem bil eden bogatejših Korošcev. Imel sem firmo rent-a-car in druge dejavnosti. Mene in mojo družino so spravili na rob socialne varnosti. Vse sem moral prodati. Imel sem dober avto, čoln na morju... Zdaj nimam ničesar več. Ostal sem brez službe in imetja. K sreči sem bil zdrav, tako da sem delal na črno. Ampak posledice za delodajalca in tistega, ki dela, so hude, če vas dobijo.

Ko gledam dokumentarce o preganjanju Judov med drugo svetovno vojno, v vsakem Judu vidim sebe.

Odkup stanovanja

Imel sem pravico do odkupa stanovanja. V Bosni sem prodal vse svoje imetje. Približevala se je vojna, zato sem to lahko prodal samo za zelo majhen denar. Vzeli so mi državljanstvo in tako je propadla tudi pravice do odkupa stanovanja. Ta denar, ki sem ga imel od prodanega imetja v Bosni, sem potrošil za odvetnike. Hodil sem od enega do drugega... 2000 DEM, 3000 DEM. Imel sem svoje podjetje, pa je propadlo. Za vsako stvar so na občini ali katerem drugem uradu zahtevali davčno številko in potrdilo o državljanstvu. Jaz tega nisem imel. Dokumente so mi preluknjali, niso bili več veljavni. Preluknjali so mi jih 1993 leta, na Upravni enoti, kjer me poznajo. Jugoslovanski potni list je takrat še veljal, pa so ga preluknjali. Izdan je bil v Ravnah na Koroškem. Tistim, ki so imeli potne liste od dol, iz drugih republik, jih niso luknjali.

Jaz se nisem mogel z nikomer več pogovarjati, samo razmišljal sem, kaj bom naredil.

Na MNZju sem srečal še druge ljudi, katerim so odvzeli državljanstvo v revizijskem postopku. Ampak niso mi ga odvzeli zakonito. Državljanstvo ti lahko odvzamejo pod tremi pogoji: če sploh ne bi živel v Sloveniji, če bi takrat, ko sem pridobival državljastvo, podal lažne dokumente ali če bi škodoval interesu in ugledu države Slovenije. Ampak meni so državljanstvo odvzeli v upravnem postopku in ne po Zakonu o državljanstvu.

Kasneje so mi dokumente preluknjali. Vrgel sem jih stran, tako, da moja identiteta na meji na primer ni bila znana. Ko so me peljali na mejo sem bil brez dokumentov, zato pa me niso hoteli vzeti.

V Ravnah so delali racije. Na domovih, po cestah. Če nisi odprl vrat, so jih razbili. Med seboj smo se obveščali, če je kdo kaj zvedel. Če so na primer prišli po T. in še koga, sem lahko pričakoval, da bodo prišli tudi pome. Zgodilo se je, da sem spal pod mostom. Takrat pa niso prišli k meni domov.

Tisti Debelak iz MNZja zelo laže. Rekel je, da ne ve, da so ljudi izganjali iz države. (opomba Dost je!: Slavko Debelak, takrat državni sekretar na MNZ, trenutno vodja koordinacijske komisije slovenske vlade za vzpostavitev varnostnega, carinskega in inšpekcijskega nadzora na zunanji meji EU). Pa ne samo izgon, koliko denarnih kazni so mi napisali. Nisem jih plačal. Večina jih je plačala. Izgubili smo 10, 12 let delovne dobe.

Pomagam ljudem kolikor morem glede pisanja pritožb in teh stvari. Tudi svoje pritožbe pišem sam. Ampak to vzame ogromno časa. Pravopis preveri moja hčerka. Kupil sem si tudi knjige slovenskega pravopisa. Za vse pravne knjige in pravopis sem dal že približno 200.000 SIT. Samo pravopis je stal 38.000 SIT.

Ogromno ljudi so pretepli predno so jih izgnali. Mnogi ne upajo o tem govoriti, mnogi so odšli v Bosno, dali so jim orožje in jih poslali na fronto. Tam si bil enakopraven.

Leta 2001 so mi državljanstvo vrnili. Zdaj sem popolnoma drug človek. Policaji me ne mučijo več. Ko me ustavijo, jim dam dokumente, pogledajo jih, se zahvalijo in me izpustijo. Prej so me zmerjali s četnikom, lahko so me pretepli, zdaj ne rečejo ničesar. Prej so vedeli, da sem brez papirjev in srbske nacionalnosti in so zelo lahko manipulirali z mano in me matretirali. Za to, da so mi vrnili državljanstvo je pomagalo, da sem bil na radiju Slovenja v oddaji Marjana Jermana. Tam je bila tudi neka pravnica iz MNZja.

Bral sem pravila o dodelitvi državljanstva. Pravilo v Sloveniji je tako, da najprej podpišeš odločbo, potem pa ti da upravnik roko in ti čestita, rekoč: od tega trenutka dalje ste državljan Slovenije. Pripravil sem se, da mu ne bom dal roke, ampak mi je ni niti dal. Ta uradnik mi ni hotel izročiti odločbe o državljanstvu, ker nisem imel novega izvoda iz rojstne knjige, v resnici pa tega papirja sploh nisem potreboval. Šele ko so drugi ljudje posredovali, sem dobil v podpis odločbo o državljanstvu. Dobil sem državljanstvo, ne pa tudi certifikata, niti takrat leta 1992, niti zdaj leta 2001. Mnogi ljudje iz našega kraja prihajajo k meni in se pritožujejo čez uradnika, ki je zadolžen za delo s tujci. Rekel sem jim, da je na upravni enoti knjiga pritožb in naj tja napišejo, zato, da se bo kaj spremenilo.

Mnogo je primerov, ko je kateri od policajev koga od nas vnaprej opozoril, kdaj bo racija. Večina Korošcev je zelo dobrih ljudi.

Policaji so tudi kasneje, po izgonih, delali racije pri meni, češ, da iščejo orožje. Zmeraj so listali po dokumentaciji. Moja teorije je, da so iskali odločbe o izgonih od sodnika za prekrške, da bi jih vzeli s sabo, da se ne bi mogel pritoževati - da ne bi imel dokaza, da sem bil izgnan.

Veste, hkrati so mi poslali odločbo o izgonu in za plačilo prispevka za Posočje. Jaz sem ta prispevek plačal, izpolnil sem svojo državljansko dolžnost.