¶
its a text in slovene:
any1 ken translate it:

Novi mediji: estetika in reprezentacija

ce je estetika etika in reprezentacija proces.

Priznam, izraz novi mediji je zaradi besede novo, -i neroden izraz. Toda kljub vsemu ga sama veliko uporabljam, saj se nanasa na knjigo The Language of New Media Leva Manovicha. Knjiga razlaga predvsem formalne aspekte kreativne uporabe digitalnih medijev in njihovo zgodovino. Zanimivo je, da se novi mediji vedno uporablja v mnozini in prazaprav izraz nov medij sploh ne obstaja. V Sloveniji je MIK za, domnevam podobne ustvarjalne prakse, uporabilo termin intermedijski, ki se bolj kot na nekaj novega nanasa na nekoc udomacen izraz multimediji, pri cemer inter bolj poudarja interdisciplinarnost, multi mediji pa vec-medijskost.

Sama bom raje uporabljala izraz novi mediji, da bom lazje poudarila tisto kar je starega v novih medijih in tako prikazala drugacnost, saj staro nikoli ni isto, kvecjemu enako ali analogno, tako kot se postmoderna kot da spreobraca v moderno, da pokaze kaj je v tej novi moderni starega.

Menim, da so eno zgodbo o novi moderni v sodobni umetnosti zaceli dokumentarni, odtujeni prikazi specificnih socialnih situacij vecinoma iz vsakdana, s preprosto tehnologijo mini DV kamer. Tukaj se modernost kaze v svoji najosnovnejsi premisi, jasnemu enopomenoslovju, medtem ko izkusnja postmoderne vsa dela preveva z neko mero indiferentnosti, v smislu nemoci.

Drugo zgodbo o novi moderni pa so zaceli ravno novi mediji in morda je najbolj slikovit dokaz za to zgoraj omenjena knjiga, ki opisuje predvsem formalni razvoj novih medijev. Spomnim se svojega profesorja na oddelku za um. zg., ki je knjigo oznacil za konzervativno in nezanimivo. Vendar knjiga ni konzervativna, ampak v bistvu ironicna. Njena vrednost je tudi v tem, da jasno pokaze zgodovino novomedijske umetnosti, ki se zacne nekje pri Dzigi Vertovu in se nadaljuje v 40'ih in 50'ih z zgodnjo racunalnisko, matematicno ali algoritmicno umetnostjo ter se kulminira v higienski estetiki virtualne realnosti, v flash animaciji, kakor tudi v znastveni in politicno-socialni-mrezni umetnosti. Resda je vsebine knjige mogoce pomankljiva, saj mankajo kontekstualne, pomenoslovne in druzbene implikacije, ampak gre za intencijo, da bi knjigo in zlasti temo, ki jo raziskuje oz. opisuje koncno lahko sprejeli in sistematizirali tisti konzervativni teoretiki socasne umetnosti, ki v uporabi digitalnih tehnologij vidijo le fascinacijo, plehkost ali suhoparnost. Torej nic ni drugace, pa vendar...

Pa vendar so novi mediji v pregledih in v sistematizaciji sodobne umetnosti bolj izjema kot pravilo. Kustos za sodobno umetnost in kustosinja za nove medije sta vecinoma dve razlicni osebi, ki govorita dva jezika, ceprav bi po mojem mnenju lahko slo za eno razumevanje in dva jezika. Res je, da ni mogoce na enak nacin pisati o arhitekturi in slikartsvi, prav tako ni mogoce na enak nacin pisati o vedo filmu in o vj-janju.

Ko je pa kustos za sodobno umetnost in za nove medije zdruzen v eni osebi, ali hoce biti oboje, je uspeh, ki bi osrecil ali zadovoljil vse vpletene strani zal zelo redek. Moj pesimizem se je zajezil na tisti tocki, ko ugotavljam, da kustosi sodobne umetnosti za nove medije z enakimi vprasanaji naslavljajo tako one, ki taktizirajo z duchampovsko – fluxovskim ustvarjalnim procesom, kot tudi tiste, ki dolgovezijo z razvijanjem nekega digitalnega orodja, bodisi programskega jezika, programskega orodja ipd.

Kaj se torej zgodi? Kdo v sistemu prezivi? Da, najlazje prezivi ta, ki ali povezuje ali pa manipulira. Nove medije uporablja zato, da se povezuje s starim, (kajti tisto najstajerse je to, da hoces biti vedno nov) in duchampovsko-avantgardisticno taktiko zato, da je sodoben, tako kot je sodobna sodobna umetnost.

Toda kaj je ustvarjalni proces? Kaksen je kriterij? In kaj vse je umetnost? Stari prijatelj mi vedno znova ponavlja, da je problem umetnosti to, da je je prevec in ne, da je ni. Jaz pa mu odgovarjam, da je vsega prevec - prevec revnih, prevec bogatih, prevec hrane, prevec lakote, prevec avtomobilov, prevec ocal, prevec ljudi, prerazvita zahodna polobla itd. Recimo, da je ustvarjalnih procesov veliko in da jih ne more biti prevec. Prevec jih bo samo takrat, ko bo prevec ljubezni.

Razumevanje novih medijev in njihova problematika

Novomedijska umetnost ni vezana na objekt ali predmet ampak na proces, prav tako ni vezana na posameznika ampak na skupino. Kreativni proces se tako izpostavlja kot umetnisko delovanje, ki je na nek nacin bolj podobno vznesenemu slikanju, kot pa konceptualnemu ali sodobnemu umetniku, ki se igra s konteksti. Skupinsko delo se pojavlja na razlicnih nivojih. Lahko gre za skupinsko razvijanje nekega projekta, lahko gre za iniciacijo nekega posameznika, ki potem spodbuja, da delo koncujejo drugi, ipd. Skrajno obliko predstavlja odnos, ko ima umetnik idejo in za to najame programerje, “pol-umetnike” in ostale, ki mu delo izvedejo. Pri tej zadnji bi tezko govorili o pomenu procesa, saj je kreativni proces izenacen z odtujitvenim delom.

Drugi problem, ki pa se kot problem na nek nacin umetno izpostavlja, je problem ekspertize. Vecina kustosov za sodobno umetnost se ne cuti dovolj tehnolosko usposobljenih, da bi novomedijsko umetnost reflektirali, reprezentirali ali o njej pisali.

Vendar je to enostavno umeten problem, ker po takih kriterijih studij umetnostne zgodovine sploh ne bi obstajal, saj bi um. zg. bili umetniki sami oz. privilegij refleksije bi imeli sami eksperti. Torej potrebno je potovati v digitalne svetove, kjer se dogajajo novi mediji. Potrebno je razumeti osnovne principe delovanja digitalne tehnologije, osnovne principe programiranja ali pa sestave strojne opreme ipd.

Razprseno avtorstvo in proces, ki sicer ne zamenja koncnega objekta v celoti, ga pa postavi na drugo (-acno) mesto, sta znacilnosti, ki jih svet umetnosti tezko prenasa. Hkrati je svet umetnosti zelo raztegljiv in svobodoljuben, prav zato se novimediji z njim se naprej spogledujejo. Obenem se dogaja, da se nekateri novomedijski projekti zatekajo v sfero umetnosti, ceprav je ne vidijo kot idealno okolje, ampak zgolj kot okolje, kjer je sploh mogoce preziveti. Tak primer so pravno zakonsko oporecni projekti, ki pred kaznijo bezijo z izgovorom, da pri vsem skupaj gre le za umetnost – za nekaj kar ni realno, ampak je le prispodoba.

Vse to pogojuje nove kriterije in vrednostne sisteme, ki se bodo morali vzpostaviti na podrocju refleksije novih medijev ali pa se bo zgodilo to, da bo celoten segment umetnikov ostal spregledan do naslednje vojne. Tudi racunalniske umetnosti iz 50-ih ne najdemo v pregledih moderne umetnosti iz sredine prejsnjega stoletja, medtem ko se ime Jacksona Pollocka pojavlja povsod, je Harold Cohen izjemna redkost.



Reprezentacija novih medijev

Vse to se seveda odraza na novomedijskih razstavah v muzejih in galerijah, ki jih kurirajo posamezniki povezani s sodobno umetnostjo, ki nove medije obravnavajo na popolnoma enak nacin. Jasno postane, da se ne dogaja kriza umetnosti, ampak kriza sistematizacije in se bolj kriza reprezentacije. Novi mediji in predvsem novomedijski umetniki se ne znajdejo na otvoritvah razstav, kjer se obcuduje objekte. T.i. novomedijski umetniki ne razumejo zakaj se mora njihovo delo gledati od dalec in zakaj vse skupaj zgleda tako odtujeno. Potrebujejo aktivnega, eksplorativnega ali pa komunikativnega gledalca in delovno vzdusje, ki je pa lahko druzabno ali intimno. Samo, da ni prevec odtujeno in nazadnjasko sterilno.

Da, novi mediji potrebujejo nove nacine razstavljanja, ki pomen belega muzeja in razstavnega prostora mocno razsirijo. ce je razstavnim prostorom uspelo sprejeti crno skatlo, potem bi lahko sprejeli tudi to - da je muzej poleg bele kocke in crne skatle tudi socialni in delovni prostor, kjer se umetnostni diskurz odvija na vec nivojih. Muzeji ali galerije niso samo razstavni prostori za enosmerno komunikacijo, ampak tudi prostori za druzenje v obliki kreativnih zabav ali (ne)formalnih diskusij. Danasnji potrosnik je razvajen z neposredno in preprosto komunikacijo in sporocilnostjo, enako je tudi s povprecnim gledalcem.

Novi nacini razstavljanja temeljijo na razlicnih metodah. Od zivih dogodkov, do zasedanja medijskega in javnega prostora, delavnic, prezenatcij, pogovorov, umetnika na delovnem obisku (artist in residence) ipd. Vse to lahko in mora zdruzevati institucija za sodobno umetnost, medtem ko posamezna razstava ta razmerja pravilno postavlja. Osnovna napaka letosnjega U3-ja, ki bi naj bila razstava novih medijev je, da se vedno za glavno reprezentacijsko sredstvo uporablja razstavo z objekti. Torej razstava objektov je glavni program, vse ostalo pa spremljevalni. Mislim, da je na tej tocki U3-ju najbolj spodletelo, saj je pravzaprav za novomedijsko umetnost razstava stranski in obrobni program, dogajanje v zivo, prezentacija procesa, ali pa neposredna akcija v socialnem okolju pa tisti pravi in glavni program. Med drugim verjamem, da je problem v neprimernem prostoru, ki se vedno predvideva samo razstave objektov in procesu ne daje nobenega konkretnega okolja.


??>|----hrghhh eror mistakes random :::.... (23:42)(comment?)

---

[05 / 2004] - archives - [03 / 2004]